Detektiv

ALI STE DOBER POSLUŠALEC, POSLUŠALKA?

Zmožnost detektivov, da rešijo nek problem je odvisen od njegove ali n ...

Podrobno ...

NEKDO MOGOČE SLEDI VAŠEMU VOZILU PA VI TEGA NE VESTE

Ne manjka člankov, ki razpravljajo o t.i. ''privatnih zadevah'' in ...

Podrobno ...

ALI STE DOBER POSLUŠALEC, POSLUŠALKA?

Zmožnost detektivov, da rešijo nek problem je odvisen od njegove ali njene zmožnosti voditi pogovor, vprašati prava vprašanja, spoznati zavajajoče odgovore in analizirati informacije, ki so skladne z dokazi in drugimi informacijami. Kar detektivi ponavadi spregledajo je zmožnost POSLUŠANJA. Ker obstaja razlika med videti in opazovati je tudi razlika med slišati in poslušati.

Pomembnost vrline poslušanja postane jasna ko zavrtimo elektronski avdio posnetek.

Naslednji primer prihaja iz pogovora, ko je neka ženska prišla na policijsko postajo, da bi prijavila težke spomine o posilstvu s strani njenega očeta na njen 14 rojstni dan. Spodaj je del tega pogovora.

Detektiv : „Ko vas je pripeljal nazaj v njegovo stanovanje, kaj se je zgodilo?“

Ženska: „Nadvladal me je.“

Detektiv:“Na kakšen način?“

Ženska: „Opijanil me je in nato me je prisilil v sexualni odnos.“

Detektiv:“Torej je imel sexualni odnos z vami?“

Ženska:“ O tem sem povsem prepričana!“

Detektiv:“Zakaj ste tako prepričani?“

Ženska:“Ker sem naslednji dan čutila bolečine.“

Detektiv:“In to se je zgodilo v njegovem stanovanju?“

Ženska:“Preživljam težke trenutke, verjemite mi.“

Detektiv: „Se je to zgodilo več kot enkrat?“

Ženska:“Moralo se je.“

Pri tem intervjuju je detektiv slišal, da je oče to žensko prisilil v sexualni odnos z njim pri več priložnostih v njegovem stanovanju. Ko beremo ta odlomek je povsem jasno, da ženska detektivu nikoli ni povedala, da se spomni sexualnega odnosa z njenim očetom ob samo eni priložnosti. Ta primer pokaže, da je veliko lažje interpretirati pisani tekst kot pa spontane informacije, ki jih slišimo ob razgovoru. Branje je lažje kot natančno poslušanje. Ob naraščajočem trendu elektronskega beleženja intervjujev in zaslišanj bo vprašanje natančnega poslušanja kaj osumljenec, priča ali žrtev dejansko reče, naraščalo. Zaznavamo tri običajne napake pri poslušanju in tu ponujamo rešitev za to.

1.Nezaželjene domneve

Kot poslušalci zmeraj težimo k zapolnitvi lukenj z manjkajočimi informacijami. Oseba nam pove nekaj mi pa slišimo nekaj drugega, ker pričakujemo sogovornikov odgovor na naše vprašanje. Primer nezaželjene domneve, ko je oseba vprašana točno določeno vprašanje potem pa oseba ponudi generalni odgovor. Primer:

Detektiv: „Ob katerem času ste prišli domov iz službe prejšnjo noč?“

Oseba: „Običajno pridem domov okoli 6:30.“

Izjava osebe je točna le v tem, da običajno pride domov okoli 6:30, ne pravi, da je prejšnjo noč prišel domov točno ob 6:30. Oseba je generalizirala svoj odgovor skozi besedo „običajno“.

Druge generalizirane fraze so še: Rad imam, Politika je, Ponavadi, Generalno itd. Druga kategorija odgovora, ki tvori nezaželjene domneve so ocenjevalne fraze. Naslednji primer ilustrira odgovore v katerih osumljenec ocenjuje odgovor raje kot pa da bi zavzel odločno stališče:

Detektiv: „Ste prešteli denar, ki ste ga dobili iz trezorja ta dan?“

Oseba:“Sigurno sem ga.“

Detektiv: „Ste že kdaj prej videli ta dokument?“

Oseba:“Moj odgovor bi bil da ne..“

Detektiv:“Je to vaš podpis na hrbtni strani tega čeka?“

Oseba:“Moral bi reči, da ne.“

Detektivova napaka, da ne prepozna razlike med osebno presojo in faktualno izjavo lahko vodi v vse sorte napačnih domnev. Preberite naslednjo izjavo žrtve.

„Smrdel je kot bi pil potem pa je šel nadme. Prerekala sva se, potem pa mi je uspelo pobegniti v sosedovo hišo. Vsedel se je v svoj avto in oddrvel kot pijan maniak. Bala sem se za življenje!“

Če bi detektivsko poročilo vsebovalo, da je bil osumljenec pijan, da je vozil avtomobil, ko je bil pijan in da je napadel žrtev ali ji grozil z življenjem ne bi mogel ubraniti teh izjav v poročilu. Žrtev ni nikoli rekla, da je osumljenec zaužil katerokoli alkoholno pijačo, da se je zgodil pretep, ali da ji je kakorkoli grozil. Rešitev: Enostavna tehnika, da je detektiv siguren, da razume kaj je oseba povedala je, da detektiv na koncu razgovora naredi zaključek razgovora s potrditvijo, da so izjave v zaključku točne. Primer: „Rad bi se prepričal, če sem to pravilno razumel. Pravite, da vas je oče peljal ven v restavracijo za vaš 14 rojstni dan in vam kupil alkoholne pijače, ki ste jih zaužili. Potem vas je pripeljal nazaj v njegovo stanovanje kjer je imel večkrat spolni odnos z vami. Ali je to točno?“ Druga tehnika, da tokom intervjuja pazimo na nezaželjene domneve je, da razvijemo navado da razčistimo z dvoumnimi izjavami tekom intervjuja. Ko nam osumljenec poda generaliziran odgovor, ko uporabi ocenjevalno frazo ali poda osebno presojo, mora detektiv razčistiti te izjave takoj. „Vam je moški odstrigel lase?“ „Koliko ste prepričani, da ste prešteli denar tisti dan?“ „Vas je udaril?“ Morate upoštevati, da je vsak normalen pogovor poln dvoumnih stališč, ker njihova uporaba poenostavlja komunikacijo. „Zunaj je bil mraz in avtobus je prišel res pozno. Po dolgem čakanju ko je prišel sem šla na avtobus in tam ni bilo nebenega primernega mesta za sedet. Vožnja je bila neskončna in končno sem šla z avtobusa.“ Ni treba, da detektiv razčisti vsako od teh dvoumnih izjav. Toda, če je za detektiva pomembno vedeti kako pozen je bil avtobus ali ob točno kateri uri je oseba šla z avtobusa ne more biti zaključeno, da je bil avtobus vsaj za 15 minut pozen. Ali da je oseba zapustila avtobus pozneje kot po voznem redu.

2.Napačno razumljene govorne napake

Za detektiva je idealno, ko lahko identificira krivca, ki je nepazljiv in se izda zaradi nekaterih govornih napak. Medtem, ko je lahko govorna napaka nezavedno priznanje, je zelo pomembno vedeti, da vsak dela govorne napake iz različnih razlogov, vključno zaradi bojazni, utrujenosti in hitenja. V generalnih izjavah so govorci točni v uporabi zaimkov in spolov. Ko osumljenec pravi,“ Tisto jutro smo zapustili hišo“. Nekdo je verjetno bil z njim. Ko osumljenec pravi, „Dal sem mu ček.“ Oseba, ki je prejela ček je bila moški. Največkrat naredimo napako pri uporabi zaimkov ali spolov, ko govorimo hitro ali kadar smo utrujeni. Da spoznamo prevaro rabe besed, slovnice in stavčne strukture itd je pomembno pri pisanju, ko ima osumljenec čas, da se pripravi in umsko formulira dokument. Drugače pa je pri spontanem verbalnem odgovoru. Govorne napake kot so navedene zgoraj so lahko rezultat krivde osumljenca, ki nezavedno dopusti, da resnica polzi skozi njegova usta na plan. Je pa povsem mogoče, da se enako lahko dogaja tudi nedolžnemu osumljencu, da stori enake govorne napake.

Rešitev: Prav pri osumljenčevi izjavi, „Prav, dobro Jaz sem storil.“ ne daje priznanja, ko je osumljenčeva slovnica nekonsistentna z dejstvi ali z izjavami, detektiv ne bi smel zaključiti, da je osumljenec priznal krivdo in da mora biti zato kriv. Če je osumljenčeva slovnica neskladna z drugimi izjavami, mora detektiv dati vprašanja, da to neskladnost razčisti. „Povejte mi zopet, kdaj ste prvič vedeli, da je vaša žena mrtva?“, „Koliko čekov je tam bilo?“, „Je bil blagajnik moški ali ženska?“.

3. Podzavestno oblikovanje pričakovanja namesto situacije ali dogodka

Dopolnite ta stavek: Nebo je bilo temno in pihal je veter prav z obale tako, da je okno loputalo. Pogledal sem ven čez zaliv in bil je dež _________________. Vsi bralci bi zaključili ta stavek z „mačke in psi.“ Problem je, da je prava dopolnitev stavka „na horizontu“. Tendenca formiranja pričakovanja proti situaciji ali dogodku označuje pričakovano besedno zvezo namesto dejanske situacije ali dogodka.. Ko me nekdo nekaj vpraša si medtem že mislim kakšno bo na koncu vprašanje in že na začetku ko me nekdo sprašuje, podzavestno že formuliram odgovor na to vprašanje še preden je vprašanje postavljeno. Kot rezultat formuliranja tega pričakovanja, in seveda ne da bi poslušal celo vprašanje, sem na vprašanje odgovoril nekaj povsem drugega.

Detektiv, ki si ustvari mišljenje, da mu bo osumljenec lagal, da očividec nima nobenih uporabnih informacij, ali da žrtev govori resnico, bo morda slišal ravno to kar pričakuje, da bo slišal. Zavestno se moramo truditi, da najprej do konca poslušamo vprašanje, oblikujemo primerno informacijo in šele potem odgovorimo na vprašanje. Drugi način nezavednega oblikovanja pričakovanih odgovorov nastane, ko detektiv napačno analizira logiko osumljenčeve izjave, ker je njegovo mišljenje centrirano na tisto določeno informacijo, ki se je je naučil.

Rešitev: Med intervjujem se mora detektiv stalno zavedati in zapomniti, da je njegova naloga pridobiti informacijo in jo objektivno oceniti ali je prava.

Novinci pravijo, „Vem da je ta človek kriv in grem v tisto sobo, da to dokažem!“ Izkušeni detektiv pravi, „Obstaja dokaz proti temu osumljencu, nameravam iti v tisto sobo, da mi osumljenec ta dokaz obrazloži.“ Napake pri poslušanju so popolnoma naraven pojav pri detektivskem delu. Včasih morajo rešiti primere v čimkrajšem času, lahko obstaja visoka stopnja preiskovalčeve čustvene reakcije, če preiskovalec trdno hoče verjeti, da mu nekdo govori resnico, ali da laže. Pa tudi če detektiv pogosto dela pod pritiskom utrujenosti in visokega stresa. Med preiskovalci pa tudi ni visoka težnja po tem, da bi bila vprašanja preiskovalcev točno razumljena.

NEKDO MOGOČE SLEDI VAŠEMU VOZILU PA VI TEGA NE VESTE

Ne manjka člankov, ki razpravljajo o t.i. ''privatnih zadevah'' in kar je tudi predmet novih tehnologij. Pojavlja se vedno nova tehnologija za branje identifikacijskih številk, pasportov, čipov itd. narejenih za namene sledenja in nadziranja. Po drugi strani pa je tehnologija, ki ni neposredno namenjena za nadziranje in sledenje, uporabljena za ravno te namene s tem, da je ''zasebnost posameznika'' popolnoma spregledana. Sistem za kontrolo pritiska v avtomobilskah gumah je ena od teh tehnologij. V članku bi rad izpostavil primer, ki je baje že v uporabi v ZDA. Za Evropo in Slovenijo še nimam podatka o tem. Ko ga izvem bom o tem gotovo poročal.

Kaj ta sistem je?

S tem sistemom, računalnik v vozilu meri pritisk v gumah. Če smo nabavili novo vozilo v zadnjih dveh letih, je zelo verjetno ta sistem vgrajen v vozilo. V ZDA je ta sistem vgrajen v vozila pa če lastniki to hočejo ali ne. Prvo potniško vozilo, ki je imelo tak sistem vgrajen je bil Porsche 959 (1986), ki je meril pritisk v gumah indirektno in ni uporabljalo radijskih frekvenc za prenos informacij. Sistem za merjenje pritiska v gumah, ki je baterijsko napajan in ki brezžično prenaša informacije, se je pojavil pozno v devetdesetih letih. V zadnjem desetletju je tehnologija zelo napredovala in prevzela jo je marsikatera avtomobilska tovarna.

Kako sistem za merjenje pritiska v gumah deluje?

Tipični sistem vsebuje senzor na vsakem kolesu avtomobila. Običajno vstavljen v platišče in ki meri pritisk in po potrebi temperaturo, stanje vozila (ali se premika ali ne) in stanje baterije senzorja. Vsak senzor prenaša te informacije (ali periodično ali pa po naročilu) v računalnik, ki je vgrajen v vozilo. Da bi se sistemi za nadzor pritiska v kolesih razlikovali od sistema vgrajenega v avtomobil na sosednjem voznem pasu ima vsak senzor svojo ID številko. Sprejemnik, ki iz senzorjev pridobiva informacije deluje podobno kot bluetooth naprava. Večina teh senzorjev prenaša informacije tekstovno z radijskimi frekvencami. (tipično 315Mhz ali 433Mhz).

Sistem prenaša podatke, ki so lastni le vašemu vozilu!

To pa so že zadeve kjer zasebnost postane problem. Vsak senzor na kolesu oddaja določeno ID številko, ki jo je možno enostavno prestreči s sprejemniki, ki niso vgrajeni v vozilo. Moč prenašanja podatkov od senzorja do sprejemnika je zelo nizka toda signal je mogoče vseeno prestreči z daljše razdalje z dobro direktno anteno.

Podobno je z napravami, ki uporabljajo Bluetooth radijsko tehnologijo v mobilnih telefonih in ki jih je mogoče slediti. Problem sistema za nadzor pritiska v gumah je še večji, ker je tipična doba uporabe mobilnega telefona okoli dve leti, poleg tega pa lahko tudi izključite Bluetooth napravo. Nasprotno pa Sistema za kontrolo tlaka v gumah ne morete izključiti! Baterije, ki so vgrajene v senzorjih trajajo od 7 do 10 let, brezbaterijski senzorji pa bodo prišli na trg v letu 2010. Sploh ni važno koliko časa ste lastnik avtomobila. Državna transportna podjetja stalno obnavljajo bazo podatkov o lastništvu avtomobilov.

Zakaj je to problem?

Kakšne probleme povzroča sistem za kontrolo tlaka v pnevmatikah? V tak sistem sledenja so najbolj zainteresirane ZDA kjer transportne oblasti iščejo možnost sledenja vozilom v realnem času iz razloga kaznovati prehitre voznike ali pa cestninjenja. Zato so debate o tem sistemu pogoste zaradi spoštovanja zasebnosti. Z manjšimi omejitvami je sistem za nadzor tlaka v gumah vozila zelo primeren tudi za sledenje vašemu vozilu v realnem času z zelo majhnimi vlaganji v sistem. Podobno kot cestni senzorji, ki merijo hitrost prometa, so sprejemniki za merjenje sistema za nadzor tlaka v gumah lahko nameščeni v parih, da bi izmerili kako hitro gre vozilo na določeni razdalji.

Za razliko od cestnih senzorjev, ki merijo hitrost anonimno je sistem za nadzor tlaka v gumah lahko uporabljen da meri hitrost vsakega vozila posebej, ker izdelovalci vozil vedo za serijsko številko vsakega dela vozila vključno z identifikacijsko številko senzorjev za nadzor tlaka v pnevmatikah. Tudi ta prispevek pa se ne more končati brez da bi vmešali tudi teroriste. Slaba novica za vse nas. Ta sistem je zelo primeren, da se razstreli katerokoli vozilo. Ni potrebno nameščati eksploziva na vozilo. Nobenih žic ali stikal. Nobenega človeškega faktorja. Dijak s smislom za elektroniko lahko razvije napravo, ki bo sprožila detonator, ko pravo vozilo gre mimo ob določenem času.

Sistem za nadzor tlaka v pnevmatikah se ne da enostavno izklopiti. Morali bi sneti kolesa in pnevmatike, da bi prišli do naprave.

Ker je bila vsaka sledilna tehnologija, pa tudi sistem za nadzor tlaka v gumah, predstavljena za zaščito posameznika, bi eni lahko ugibali zakaj bi vladno agencijo tako skrbelo majhno število nesreč, ki jih povzroči premajhen tlak v pnevmatikah. In zakaj bi raje nameščali v vozila sistem za nadzor tlaka namesto sistema za avtomatsko izravnavanje tlaka v pnevmatikah. Ali nam že sledijo? Mislim da še ne. Bo pa to v bližnji prihodnosti gotovo težnja.

Ali je lahko ta problem rešen?

Da, če mu namenimo dovolj pozornosti. Veliko proizvajalcev čipov proizvaja tudi komplete za sistem za nadzor tlaka v gumah. (senzorji in sprejemniki). Če bi jim dodali kodiran komunikacijski kanal bi bil problem rešen.

ČLANEK - UČINKOVITO PLANIRANJE PRI DELU DETEKTIVOV

Vsakokrat ko detektiv planira svoje delo je dobro da se drži sledečih pravil:

1. RAZISKAVA

Kadarkoli se detektiv sooči z neko novo zadevo, najsi bo to opazovanje objekta ali kaj drugega, naj najprej preveri naslov. Ali je naslov pravi? Ali je prava poštna številka? Detektiv naj vedno prej preveri pot do naslova preko internetnih potovalnih ruterjev, GPS satelitske navigacije, satelitskih slik ali zemljevidov
preden zapusti pisarno.

Detektiv naj naredi v pisarni čimveč dela kolikor se da pri iskanju podatkov, raziskavi primera, raziskave ozadja, motivov itd. Zakaj? Če ima detektiv veliko informacij o primeru lahko tudi lažje in učinkovito dela brez nepotrebnih potovanj in telefonskih klicev, ko je na terenu.

Priskrbi naj si tudi kvalitetne fotografije objekta.

2. POIZVEDOVANJE NA TERENU

To je nepogrešljiv del, ki obsega opazovanje kjer lahko detektiv pridobi ogromno informacij o objektu ali osebi. Pridobi naj natančen opis posameznikove lastnine za svojega naročnika. Ali oseba še dejansko živi tam? Detektiv naj zabeleži vsako registrsko številko avtomobila in ogleda naj si primerne točke za opazovanje ali fotografiranje objekta. Porabljen čas v tej fazi ni nikoli vržen stran.

3. OPREMA

Preden detektiv zapusti pisarno in gre na delo na teren naj prej preveri če ima:

indentifikacijsko izkaznico detektiva
kopije dokumentov o objektu ali osebi in telefonske številke ki jih potrebuje
opremo za zvočno in fotografsko-video dokumentiranje
hrano in pijačo: detektiv morda ne ve koliko časa bo na terenu
opremo za osebno higieno pri dolgotrajnem nadzorovanju
opremo za GPS navigacijo
busolo
daljnogled
diktafon za snemanje informacij med vožnjo
avto v brezhibnem stanju. Ali je vetrobransko steklo čisto, da bi bile slike ali video lahko ostre. Je v avtu dovolj goriva in tekočine za čiščenje stekla. Ali so gume dovolj napolnjene.
dovolj napolnjene baterije za raznovrstno tehnično opremo

4. POGODBA

Med detektivom in naročnikom pa čeprav gre samo za enostavno preverjanje, izpis
iz evidenc, vročanje itd.

5. REZULTAT

Pri zaključku in analizi končanega dela naj se detektiv vpraša:

Ali bi lahko delo opravil hitreje, bolj učinkovito in sploh bolje?
Ali je storil kakšne napake?
Naj se na napakah kaj nauči, da bo v prihodnje lahko opravil delo bolje in bolj profesionalno.

ČLANEK - PODJETJA, ODVETNIKI IN DETEKTIVI

ZAKAJ BI MORALA PODJETJA IN ODVETNIKI PRI SVOJEM DELU VEČ KORISTITI DETEKTIVE?

Z uporabo detektivov bi odvetniki in podjetja povečali možnosti za ugodni izid na sodišču z zbiranjem najbolj skritih informacij o svojih nasprotnikih. Ponavadi je veliko informacij zakopanih tako v tradicionalnih kot v elektronskih medijih in tudi v človeškem spominu. Te skrivnosti lahko odkrije detektiv, ki ima nalogo da to odkrije kot neodvisna tretja stran.V zadnjem času zmeraj več odvetnikov koristi storitve zasebnih detektivov. Odvetniki, ki se ukvarjajo s kazenskim, civilnim ali pa internetnim pravom imajo boljši vpogled v probleme in radi uporabijo zunanjega zasebnega detektiva, da bi s svojega gledišča preveril rezultate preiskav. Odvetniki bi morali koristiti zasebne detektive kot svojo desno roko ne pa se naslanjati na mnenja jasnovidcev in raziskav lastnega osebja.Tukaj je nekaj razlogov zaradi katerih bi odvetniki morali prepustiti preiskavo izkušenim zasebnim detektivom:

Prvo in v večini primerov je znano, da so zasebni detektivi mnogo cenejši od odvetnikov in dosegajo boljše rezultate v preiskavah.
Odvetnikovo znanje o preiskovalnih virih in njegove osebnostne lastnosti kot so pogum in delovanje v težavnih okoliščinah so zelo omejeni.
Odvetniki so izurjeni, da najdejo tisto kar je že napisano v zakonih in manj o iskanju oseb ali dejstev.
Osebje zaposleno pri odvetniku ponavadi nima časa, da bi sprovedli natančno preiskavo.
Odvetnik se mora odločiti katero stran zastopa medtem ko za zasebnega detektiva to ne velja saj lahko nastopa kot popolnoma neodvisen. Njega zanimajo le dejstva.
Odvetnik lahko izgubi primer na sodišču, če bi bil spraševan kot priča s tem pa tudi zaupanje stranke.

V večini primerov ima poslovnež le določeno vsoto denarja na razpolago za postopek pred sodiščem. Njegov odvetnik bi pa rad zaslužil čimveč. Mimogrede noben posameznik nebi plačal odvetniku več, če lahko najame detektiva za ceno recimo 30 do 40 Eur na uro ali več.Po drugi strani pa odvetnik nima interesa, da bi najel detektiva saj ima potem večje stroške pri postopku. Za odvetnika tudi ni rentabilno, da bi sam opravljal preiskovalna dejanja saj bi mu to vzelo preveč dragocenega časa. Zato je bolje, da to prepusti detektivu.

Za primer, v medicini pride operacija vedno na vrsto šele po raznovrstnih laboratorijskih in radioloških raziskavah, mnenjih več zdravnikov, ki diagnosticirajo primer in se šele nato odločijo za operacijo. Enako velja za dobrega odvetnika. Ključno vprašanje vsakega donosnega posla je, da je treba vedeti kako narediti delo dobro pri najnižjih možnih stroških, kar pomeni tudi najeti osebo, ki bo to storila hitreje in bolj natančno. Znano je, da odvetniška podjetja delajo preiskave na svojo roko z ljudmi, ki so pri njih zaposleni ker je to ceneje.

Ponavadi odvetnik pokliče detektiva v zadnjem momentu češ, da potrebuje rezultate najkasneje do naslednjega jutra saj je poskušal priti do podatkov ali dokazov sam na lastno roko preko svojih zaposlenih vendar brez uspeha. Zelo pogosto se izkaže, da se zaposleni pri odvetnikih, ki po nalogu šefa iščejo podatke o osebah sploh ne zavedajo in jih tudi ne zanima kako pomemben je točen naslov prebivališča. Če jim uspe, ali pa ne, najti nov naslov prebivališča, kar še vedno ne pomeni da je pravi, menijo, da so dobro opravili delo in preiskavo za svojega naročnika. Odvetnikovo znanje o preiskovalnih dejanjih je omejeno saj se tega niso učili na univerzi. Večina odvetnikov misli, da je enostavneje poiskati nekaj na internetu in da ni razlike v metodah iskanja za informacijami in proučevanjem zakonov in sodnih primerov.

Veliko odvetnikov pozabi opraviti analizo dokazov in pridobljenih podatkov. Zasebni detektiv lahko sprašuje priče brez, da bi povedal kdo je naročnik in lahko pridobi informacije od oseb, ki so dejansko sovražno nastrojeni proti stranki odvetnika. Odvetniki, če delajo lastno preiskavo, si tudi v večini primerov ne upajo iti v odročni predel mesta kjer prevladuje kriminal, da bi se ponoči srečal s pričo in opravil z njim pogovor. Tudi ni pričakovati, da bi odvetnikovo zaposleno osebje pazilo pred pragom
priče šest ur, da bi opravili neko preiskovalno dejanje ali pogovor. V teh primerih se zasebni detektiv zlije z okolico in je praktično nesumljiv, medtem ko odvetnika lahko na terenu vsak prepozna že po obleki in videzu. Zasebnega detektiva ne briga če je odvetnik najprej sam opravil preiskavo. Neredko se zgodi, da detektiv pri svoji preiskavi ugotovi, da je naslov ki mu ga je dal odvetnik popolnoma napačen. Napačno vodena preiskava odvetnika lahko povzroči da izgubi primer na sodišču s tem pa tudi stranka
izgubi še denar.Odvetniki tudi nebi smeli sami opravljati preiskave, da nebi sebe kompromitirali v sodnem primeru in bi sami postali dokazna priča. S tem bi izgubil zaupanje svoje stranke, če bi moral pričati kot dokazna priča na sodišču. Veliko odvetnikov ne zanima koliko zaupanja, zgodovine, virov ali uspehov imajo detektivi niti jih ne zanima kolikokrat zasebni detektiv
hodi po tanki črti zakonitosti, da bi pridobil neko informacijo.

Glede na gornji članek lahko rečemo, da je bivši policist prava oseba za zasebnega detektiva. Ampak ni rečeno. Kot v drugih poklicih, so tudi detektivi, ki so so specializirani samo za eno področje preiskav kot tudi taki, ki so specializirani
za več področij hkrati. Nekdo je lahko zelo dober zasledovalec oz. nadzorovalec na terenu ne zna pa slediti osebi preko interneta. Tudi v zdravstvu je tako, da zdravnik preda primer specialistom takrat ko to ni več v njegovi pristojnosti ali primerno njegovemu znanju.

Izdelava spletnih strani: mvm.si